KAKO USKLADITI CILJE LASTNIKOV GOZDOV IN JAVNOSTI, DA BO GOSPODARJENJE S SLOVENSKIMI GOZDOVI OKOLJSKO SPREJEMLJIVO, EKONOMSKO UPRAVIČENO IN SOCIALNO PRAVIČNO
Marjan Hren
1 Zveza lastnikov gozdov Slovenije ( zlgs.preds@gmail.com )
Ključne besede; zasebni lastniki, ekonomika gospodarjenja, združevanje lastnikov, lastninska pravica, omejitve gospodarjenja, gozdni sklad
Uvod
Slovenija je v Evropski uniji po gozdnatosti na tretjem mestu, vendar se zavedanje o potencialu in koristih gozdov ne odraža v visoki stopnji razvitosti gozdno-lesnega sektorja in primernem ovrednotenju drugih koristi v javnem interesu. Pogled javnosti na gozdove in gozdarstvo je ostal od bivše nedemokratične ureditve Slovenije v okviru Jugoslavije do danes pretežno nespremenjen. Splošne koristi javnosti se zagotavljajo z zakonodajnimi omejitvami, ciljnim načrtovanjem in obveznim odkazilom, medtem ko se o interesih lastnikov kljub temu, da so v zasebni lasti tri četrtine gozdov, skoraj ne razpravlja. Lastniki slovenskih gozdov morajo izvajati gospodarjenje v javnem interesu ob največjem deležu Nature 2000 v zasebnih gozdovih, delež gozdov s prvo stopnjo poudarjenosti funkcij pa se z novimi gozdno-gospodarskimi načrti bistveno povečuje. Ekonomski pogled je večinoma podrejen drugim javnim interesom, in to tako zelo, da se sečnje ob kulminaciji vrednostnega prirastka v načrtih vseh treh ravni sploh ne omenja. Na gozd se gleda kot na skupno dobro, ki ga lahko splošna javnost z nakupom vrednotnic za nabiranje gob in gozdnih sadežev, koncesijami za lov ter organizacijo tekem ekonomsko izkorišča brez nadomestil. Povečuje se tudi rekreativna in turistična raba gozdov, ki povzroča škodo predvsem z vožnjami po vlakah in brezpotjih.
Naraščajoči javni rabi gozdov se pridružujejo tudi večji makroekonomski interesi. Katastrski dohodek in s tem povezana obdavčitev gozda se je v zadnjih petih letih povečala za okoli trikrat. Potencial lesa kot edini resen obnovljiv vir se omenja tako v nacionalnih kot evropskih strateških dokumentih za prehod v brezogljično družbo. Gozdovi imajo nedvomno velik potencial za zeleni prehod z ustvarjanjem zelenih delovnih mest v lesnem sektorju in za izkoriščanje lesnih ostankov za energijo. Ob naraščanju javnega interesa in obdavčitve gozdov se povečuje zavedanje o lastninskih pravicah in ekonomskih omejitvah.
Gozdovi v Sloveniji
Poglavitne značilnosti gozdov v Sloveniji:
21% v državni lasti in
3% v lasti lokalnih skupnosti
Trajnostno gospodarjenje z gozdovi v Sloveniji
Trajnostno gospodarjenje z gozdovi se tudi v Sloveniji odraža v treh stebrih
V zadnjem času se skozi novo gozdarsko strategijo Evropske unije(v nadaljevanju EU) vse bolj uveljavlja izraz »gospodarjenje z gozdovi blizu naravi«, zaradi česar sta okoljski in socialni steber gospodarjenja z gozdovi postavljena na primarno raven, ekonomski pa na sekundarno raven. Pred kratkim pa je evropska akademska gozdarska stroka pred Evropsko komisijo predstavila nov izraz »podnebno pametno gospodarjenje z gozdovi«. Sprememba pogleda na gozd je v veliki meri odvisna od pristojnosti EU, saj lahko EU vpliva na gospodarjenje z gozdom prek okoljskih in podnebnih politik, medtem ko ostaja pristojnost gozdarskih vsebin na nacionalni ravni.
Ekonomsko izkoriščanje gozdov in zagotavljanje javnega interesa na zasebni lastnini
V Sloveniji je v zasebni lasti 76% gozdov, ki po površini pomenijo največji potencial za vse tri stebre trajnostnega gospodarjenja z gozdovi, pa tudi za vse štiri sklope ekosistemskih storitev.
Ekonomski pogled na gozdove, ki je do nedavnega pomenil osnovo trajnostnega gospodarjenja z gozdovi, se je v zadnjih desetletjih z razvojem javnega interesa močno oslabil, sečnja gozdov pa je dobila negativen prizvok. V obdobju članstva v EU se močno krepi okoljski in socialni pogled na gozd ter s tem povezan razvoj okoljskih politik, ki lahko nadalje oslabi tako vlogo lastnika in zasebne lastnine kot tudi gozdarstva in gozdarske stroke na splošno. Interesom javnosti sledi tudi gozdno-gospodarsko načrtovanje, ki v trenutnem desetletnem načrtovanju povečuje površine gozdov s poudarjenostjo funkcij na prvi stopnji.
Slovenska ustava zagotavlja pravico do zasebne lastnine, vendar se lahko uživanje lastnine zakonsko omeji na tak način, da je zagotovljena gospodarska, socialna in ekološka funkcija. Ustava prav tako določa, da se lahko v javnem interesu lastninska pravica na nepremičnini odvzame ali omeji, vendar le proti nadomestilu v naravi ali z odškodnino. Ob tem je treba omeniti, da se lahko gospodarjenje z gozdovi na območjih prve stopnje poudarjenosti okoljskih in socialnih funkcij bistveno razlikuje od načina gospodarjenja z gozdovi lastnikov, ki so izven teh območij. Zato so lastniki postavljeni v neenakopraven dohodkovn položaj. Prepoznavanje in priznavanje omejitev in zmanjšanega dohodka zaradi prilagoditev gospodarjenja se sicer delno upošteva v subvencijski politiki, ne pa tudi v davčni politiki.
Ekonomski steber gospodarjenja z gozdovi
Slovenski lastniki gozdov v praksi udejanjajo strateške usmeritve slovenske gozdarske stroke in odločevalcev. Aktivni lastniki s skrbnim gospodarjenjem in nego gozda ogromno prispevajo, da ostaja gozd kot ekosistem zdrav. Ekonomski interes ter dodana vrednost prispevata k temu, da ostajata trdna tudi okoljski in socialni steber trajnostnega gospodarjenja z gozdom, oziroma se multiplicirajo ekonomski, okoljski in socialni učinki za “zeleni prehod” naše družbe. Glede na strateške dokumente gozdno-lesnega sektorja, bi bilo treba za večjo dodano vrednost dvigniti tudi realizirani letni posek. Realni cilj višjega poseka v višini enega milijona m3 lesa in novih 3.000 zaposlenih v lesnem sektorju do 2030 je v veliki meri odvisen od pripravljenosti politike za spremembe v pristopu do lastnikov gozdov.
Ekosistemske storitve
Ekosistemske storitve gozdov se običajno delijo v štiri sklope, ki so medsebojno vzročno povezani in so v kulturni krajini neposredno odvisni od ukrepov, ki jih izvajajo lastniki. Novejši pogled na koristi gozda kot storitve se nekoliko razlikuje od razdelitve funkcij, saj se pri storitvi poudarjajo koristi, ki jih ima od gozdov družba, ter razumevanje, da je mogoče storitve v javnem interesu tudi spodbujati. Trenutna delitev gozdov glede na funkcije je drugačna v pogledu statičnosti in samozadostnosti, saj se funkcije na prvi stopnji ne spodbujajo, temveč se zagotavljajo prek javne uprave. Vloga lastnika in potreba po spodbujanju koristi, ki jih ima javnost od gozda, ter morebitne spodbude ali nadomestila lastnikom se v primeru statičnosti in samozadostnosti funkcij ne omenjajo.
Ekosistemske storitve gozdov
1.Storitve oskrbe
a les/vlakna (gradbeništvo, energija)
b hrana (divjad, sadje, zelišča, semena, med)
c kemični in medicinski izdelek
d voda
2.Storitve podpore
a habitati za favno in floro (biodiverziteta)
b fotosinteza in primarna proizvodnja
c nastanek tal
d kroženje Hranil
e opraševanje, širjenje semen
3.Regulacijske storitve 4. Kulturološke storitve
a shranjevanje ogljika (nad/pod zemljo a rekreacija/sproščanje
b čiščenje zraka b izobraževanje
c čiščenje vode c duhovnost
d blaženje klimatskih sprememb
e zaščita pred erozijo in plazovi
f blažitev poplav
g zaščita pred obalno erozijo in viharji
Lastniki v zadnjih letih opažamo povečanje rekreacije in nabiralništva, kar lahko v kombinaciji s praktično nesankcionirano vožnjo z motornimi vozili srednjeročno prispeva k slabitvi gozdnega ekosistema in zmanjšanju vseh ostalih ekosistemskih storitev. Slovenski zasebni lastniki gozdov smo prepričani, da moramo skupaj z gozdarsko stroko in vsemi nevladnimi organizacijami za varovanje okolja prednostno obravnavati predvsem vožnjo z motornimi vozili v naravnem okolju, nato pa ciljno krepiti storitve glede na prioritete na posameznih območjih. Odločevalcem moramo dati trdne argumente, da posodobijo in prilagodijo zakonodajo na tem področju ter hkrati vzpostavijo gozdni nadzor s strani ZGS, s katerim se ne sme odlašati.
Izzivi, prednosti in slabosti lastniške strukture gozdov v Sloveniji
Lastniška struktura je v Sloveniji zelo pestra in se šteje za problematično, čeprav je Slovenija po povprečni velikosti posesti popolnoma primerljiva z nekaterimi razvitimi državami članicami EU kot so Avstrija, Nemčija in Švica. Z vidika interesov lastnikov, da prejemajo trajne dohodke, lahko ločimo manjše lastnike, ki gospodarijo z gozdom pretežno zaradi potrebe po lesnih gorivih, in večje lastnike, ki imajo mehanizacijo in znanje za samostojno gospodarjenje z gozdovi in prodajo lesa na enotno tržišče Evropske unije. Če za ta namen razmejimo mejo lastništva pri 10 ha ugotovimo, da zaobjema to 40% zasebne posesti. Lastnikov posesti med 1 ha in 10 ha je kar 50 % zasebne posesti in prav ti lastniki so največji potencial za povezovanje in spodbujanje aktivnega gospodarjenja z gozdovi. Posebna skupina so »mini lastniki« z manj kot 1 ha posesti. Čeprav je teh lastnikov okoli 260.000 pomeni to le 10%
zasebne posesti. Za njih je treba najti poseben pristop in rešitve. Z vidika zagotavljanja ekoloških in socialnih funkcij so pomembni vsi gozdovi, vendar imajo lastniki različna ekonomska pričakovanja. Manjši neaktivni lastniki gozdov, ki nimajo ekonomskega interesa, so vsekakor najprimernejši za spodbujanje okoljskih in socialnih funkcij, čeprav se zaradi povečanja cen goriv pričakuje nekoliko povečana sečnja tudi v tem segmentu lastnikov. 
Struktura gozdne posesti v Sloveniji (vir ZGS)
Cilji zasebnih lastnikov gozdov
Z vidika skromnega prometa z gozdovi in glede na povprečno nizke etate lahko sklepamo, da je osnovni interes lastnikov osebna lastnina. Ta interes je še posebej izražen pri vseh lastnikih, ki jim je bilo ustavno poimenovano sebično premoženje (Ustava SFRJ iz leta1974), odvzeto in demokratično vrnjeno.
Če hočemo podrobneje ugotoviti kako uspešni so slovenski zasebni lastniki pri gospodarjenju z gozdovi, moramo dobro poznati njihov interes in imeti glede na to dodelane jasne kriterije uspešnosti. Najlažje bi bilo opredeliti ekonomski kriterij, čeprav tudi ta ni primerno ovrednoten ne na individualnem ne na nacionalnem nivoju. Odločitve, ki zadevajo ekonomski donos lastnikov, pa se praviloma sprejemajo brez prirastoslovnih podlag. Dodana vrednost lastnika je močno povezana z omejitvami zaradi javnega interesa ostalih storitev, ki prav tako niso ovrednotene. Obravnava uspešnosti okoljskih in socialnih kriterijev bi morala vključevati tudi navedbo ukrepov za spodbujanje ekosistemskih storitev, zaradi katerih bi lastniki na podlagi nadomestila prilagodili gospodarjenje in izboljšali ekosistemsko storitev. Slednje je velik izziv za gozdarsko stroko, ki lahko ob povezovanju s strokovnjaki na ekonomskem, okoljskem in socialnem področju pomaga odločevalcem.
Zaključki in predlogi ZLGS
Lastniki potrebujejo poslovno okolje, ki je konkurenčno na trgu EU in izboljšanje podpornega okolja za aktivno gospodarjenje in lažji nastop na trgu. Večji lastniki (nad 10 ha), ki imajo znanje in interes za samostojen nastop na trgu potrebujejo predvsem izboljšanje dostopa do gozdarskega svetovanja na ekonomskem področju, manj administriranja in vzpostavitev sodobnih platform poslovanja, ki jih omogoča zastavljeni digitalni prehod EU. Vse to lahko prispeva k dvigu profesionalizacije in realizacije pri poslovanju. Lastniki (od 1 ha do 10 ha) pa poleg vsega naštetega potrebujejo še zaupanja vredne rešitve povezovanja za skupni nastop na trgu ter organizacijo sečnje in spravila lesa. Ti lastniki so najbolj ranljivi v poslovanju s posredniki lesa in imajo največ negativnih izkušenj z odkupom po nekonkurenčnih cenah ali celo s krajami in se posledično redkeje odločajo za nastop na trgu.
Glede na naraščajoče zavedanje o pravici do zasebne lastnine ter o kompleksnem prepletanju ekonomskih usmeritev in odločitev z omejitvami gospodarjenja predlagamo, vzpostavitev celovitega gozdarsko-okoljskega sklada, ki bo za razliko od gozdnega sklada spodbujal ukrepe v vseh zasebnih gozdovih, promoviral gospodarjenje z gozdovi in povezovanje lastnikov ter vključeval odškodnine za izpad dohodka. Iz omenjenega sklada bi se lahko vzpodbujala tudi izdelava posestnih načrtov. Vsekakor pa bi moral takšen okoljski sklad sofinancirati povezovanje ciljne skupine lastnikov posesti v velikosti 1 ha do10 ha, lahko pa bi uspešno naslovil in podprl tudi aktivnosti in usmeritve za »mini« lastnike gozdov.
Za realizacijo gozdarsko-okoljskega sklada je treba preučiti primer koliko denarja se obrača okoljevarstvu ( LIFE, Natura 2000 - PAF, PUN), koliko prispeva gozd k ponorom CO2 (kuponi). Če bo predlagani sklad naslovljen z resnim odstotkom sprejemljivim za javnost in lastnike, in bo »težak« nekaj milijonov EUR za petletno obdobje, lahko Slovenija pričakuje napredek pri realizaciji ciljev poseka, povečanje zelenih delovnih mest v gozdno-lesni verigi in multiplikacijske učinke okoljskega in socialnega stebra gospodarjenja. Samo tako lahko približamo, usklajujemo in realiziramo cilje v strateških dokumentih GGN in cilje, ki jih imajo in jim zasebni lastniki gozdov.
Vse zasebne lastnike je treba tudi izobraževati in osveščati, da skupno in vsak zase gospodarijo s kapitalom, ki je eden od največjih v državi in družbi in ga lahko ocenimo med 15 in 20 milijardami EUR in letnim kumulativnim donosom od 300 do 400 milijoni EUR, ki je na žalost le polovično izkoriščen. To pomeni dodaten neizkoriščen potencial za lesno-predelovalno industrijo.
Slovensko gozdarstvo vsekakor mora znati braniti aktivno trajnostno gospodarjenje z gozdovi pred naraščajočim interesom opuščanja in omejevanjem gospodarjenja. Za uravnoteženje ekstremnega naravovarstva, ki slabi vse ekosocialne storitve, je nujno okrepiti zasebni ekonomski interes in njegovo zastopanje, s čimer se lahko zagotovi uravnoteženo gospodarjenje gozdov, ki je ekonomsko upravičeno, socialno pravično in okoljsko sprejemljivo.
